Poleti leta 1920 na Prohinarjevem travniku – danes tam stoji športna dvorana – je rojen nogomet na Kamniškem. Le tega so v Kamnik prinesli študentje in dijaki.
V takratnem času je bila izbira nogometnih čevljev stvar lastne iznajdljivosti, žoge so bile usnjene in ščitniki niso bili predpisani – nekateri so uporabljali kartonaste, spet drugi usnjene. Dresom je bila namenjena posebna pozornost s strani Kamničanov. Za uradni barvi so izbrali belo ter sinje modro. Drese so po tekmi prali doma; za nabavo dresov in čevljev sta skrbela brata Ivo in Martin Gjurin. Trgovec Klemenčič je po tekmah igralcem primaknil kakšen priboljšek. Omeniti velja tudi kamniške župane, saj so igralcem večkrat namenili pozornost.
Za opremo igrišča so igralci skrbeli sami, vratnice so bile iz žaganih desk, ki jih je pomagal postaviti g. Škof.
Prve tekme so bile medsebojne – Šutna : Mesto, Dijaki : Obrtniki itn.
Konec leta 1920 se je izločila boljša skupina igralcev, sprejeta so bila društvena pravila in ime ŠND Kamnik. Spomladi leta 1921 so že gostili prvega nasprotnika. Aktivnost igralcev je bila v teh letih omejena zgolj na poletno sezono.
Že takrat je obstajala navada izmenjave klubskih simbolov pred tekmo – kamniški je bil bršljanov venec s pripetim mestnim grbom, izdelanim iz strojenega usnja.
Po županovih vzpodbudah se je klub maja 1928 reorganiziral in si uredil novo igrišče ob živilskem sejmu – na območju, kjer danes stoji Alprem. Tam so ostali do leta 1940. Prijavili so se v tekmovanje Ljubljanske nogometne zveze in pričeli tekmovati leta 1931.
V tem času se je v okolici pojavilo več novih klubov – v Kamniku NK Enotnost (1928), NK Titan ter večni tekmec kamniškim nogometašem dupliški NK Virtus (1934); v Domžalah NK Disk ter NK Domžale, zatem NK Mengeš in NK Radomlje itn.
Z ustanovitvijo NK Enotnost in NK Virtus se je pričelo eno najlepših obdobij za NK Kamnik – vrstili so se številni derbiji, o tekmah se je govorilo 14 dni prej in pozneje. Leta 1936 je bil dosežen do tedaj največji rezultatski uspeh – na Stadionu za Bežigradom proti prvaku Iliriji je bilo 1 : 1, strelec je bil Drago Vidmar, kasnejši trener.
V letih pred vojno je klub še dvakrat menjal igrišče. Dve leti, od 1938 do 1940, so igrali na igrišču poleg kopališča na Nevljici, na začetku vojne pa so imeli usposobljeno še igrišče na Kunstljevem, nasproti železniške postaje ob Kranjski cesti.
Ker so ekipo sestavljali tudi boljši igralci Virtusa, je s tem dobila delavsko sčasoma pa izrazito revolucionarno obeležje. Spomladi 1941 je bilo moštvo resnično svojevrstna partijska celica in znan je primer iz maja 1941, ko so igralci po tekmi obrnili drese in na prsih nosili znak srpa in kladiva.
Začetek vstaje proti okupatorju je za del igralcev pomenil slovo od žoge in čas odhoda v partizane. Pri poskusu diverzantske akcije na Zapricah, 27. julija 1941, je bil ujet Milan Kolarič, ki je padel kot talec – dan kasneje pa sta na Perovem padli prvi žrtvi vstaje na Kamniškem okrožju Miklavčič in Mlakar; še istega dne dopoldne sta odigrala tekmo za ekipo Kamnika. Pripeljali so ju na Žale, kjer sta ležala še vedno oblečena v belo-modra dresa NK Kamnik. Do konca vojne so okupatorjeve krogle pobile več kot polovico moštva.
Nogometaši, iz spominov na klub iz časov pred 2. svetovno vojno nekdanjega desnokrilnega napadalca in univerzitetnega profesorja dr. Vladimirja Klemenčiča, so bili simbol športnega Kamnika – slednji poudarja predvsem tovarištvo ter srčnost ekipe.
Vloga srednjih napadalcev je dolga leta pripadala neuničljivemu Pepetu Rozmanu in dr. Dušanu Staretu. Sredino igrišča so vsak v svojem obdobju obvladovali zlasti Tone Cerar – Olimpijski udeleženec leta 1948 – dr. Tomaž Žavgaj in Milan Terpinc. Branilski par sta bila Stane Pogačnik ter Čeh Houdek ter zanesljivi vratar Franc Semeja itd.
Konec zapisa tega obdobja velja povzeti spomin na nogometaša prve generacije, vratarja Maksimilijana Mihelčiča, ki je za NK Kamnik branil od leta 1920 do 1924, zatem prestopil k Iliriji in kasneje h Gradjanskemu v Zagreb – s katerimi je osvojil dve državni prvenstvi. Za Jugoslovansko reprezentanco je debitiral že leta 1925 v Pragi.
Avgusta 1945 so se po dolgi prekinitvi ponovno sestali tokrat maloštevilni odborniki kluba. Sestavili so načrt organizacije kluba. Posledica dolge prekinitve je bila kipeča množica otrok ter mladostnikov na štirih igriščih v Kamniku. V nasprotju s tem pa so bile prisotne težave pri prvi ekipi, ki je imela maloštevilen kader – slednjim je pripadalo mesto v 2. ljubljanski ligi, ki je bila najnižji tekmovalni rang. Mnogo let je moralo preteči, da so prebili administrativne in kadrovske ovire političnega značaja, ki so močno zavirale tekmovalni smisel športa.
Velika vzpodbuda vsem takratnim članom kluba ter priznanje nekdanjim članom je predstavljal občinski odlok, da bo zastava mesta Kamnika nosila isti barvi kot nogometnega kluba. Zgoraj bela, spodaj svetlo modra, z grbom v sredini.
Do jeseni 1950 je klub ponovno preboleval otroške bolezni. Na voljo so sicer bila štiri igrišča – Mekinje, sejmišče, Dornigov travnik, kjer danes stoji Eta ter igrišče med današnjo Ljubljansko in Kranjsko cesto – vendar nobeno ni imelo ustreznih garderob niti vode. Dresi in obutev so bili deloma še ohranjeni, manjkale pa so žoge. Po dolgem času so zopet uporabljali žoge sešite iz cunj. Težave s potovanji na tekme so bile večje kot kadarkoli prej. Javni prevoz je bil omejen zgolj na vlak, avtobusne postaje so bile izjema – tako da je bilo za daljša potovanja potrebno najeti kamion.
Maja leta 1949 je bila odigrana do vključno leta 1995 edina nočna tekma v zgodovini kamniškega nogometa.
Pomembno je tudi zapisati, da je bil v Kamniku nogomet od leta 1947 do leta 1958 organiziran kot nogometna sekcija Sindikalnega športnega društva Kamnik; šele 12. oktobra 1958 je takratnemu načelniku oz. kasneje predsedniku kluba uspelo spremeniti status kluba. S čimer je klub pridobil na samozavesti ter se že istega leta prebil en tekmovalni rang višje, kjer so že nastopali sosedski tekmeci Duplica, Mengeš in Domžale. Liga je bila atraktivna in izenačena, zanimanje za tekme pa veliko, saj se je okoli igrišč pogosto zbralo več kot tisoč gledalcev. Časopisi so tekmam namenjali več pozornosti kot danes in igralci so bili pravi lokalni junaki.
12. septembra 1957 je bila v Kamniku odigrana prva mednarodna preizkušnja, ko je gostovalo moštvo JS Jarenswagen s Švedske.
Omeniti velja spomine na generacijo od 1962 do 1966. Spominjajo se jih kot skupino velikih prijateljev ter obetavnih športnikov. Nekateri od njih so kasneje znatno pripomogli k uspehom prvega moštva v obdobju njegovih največjih uspehov. V konkurenci pionirjev so bili nesporni prvaki kamniško-domžalske lige, v mladinski pa so takoj posegli po visokih uvrstitvah. Bili so regijski prvaki z razliko v golih 127:7; svoj zenit so dosegli maja 1964, ko so postali pokalni prvaki SR Slovenije. V finalu so premagali Olimpijo z 1:0. Za Olimpijo so nastopali kasnejši zvezdniki Oblak, Popivoda, Zavrl in drugi. Najvidnejši predstavniki tega rodu so bili: Ernest Košir, Janez Šušteršič, Ignac Juntez, Milan Jagodic, Janez Kovačič, Milan Ramšak, Boris Špur, Ivo Sitar, Miro Škrtič, Bojan Repanšek, Franc Šumi in Stevo Irt.
V sezoni 1964/65 si je člansko moštvo priborilo uvrstitev v zahodno consko nogometno ligo, kar je dejansko pomenilo 2. slovenski rang. Dve sezoni kasneje je moštvo osvojilo odlično 2. mesto – kar pomeni, da se je uvrstilo med 20 najboljših klubov v Sloveniji. Če vzamemo v poštev, da je takrat na območju Slovenije tekmovalo 220 klubov, je takšna uvrstitev izjemen uspeh. To obdobje poznih sedemdesetih let pomeni kakovostni vrhunec kluba. Nekaj let zatem so posledice administrativnih odločitev ZTKO SRS in zatem Nogometne zveze Slovenije glede obveznih regionalnih in klubskih selekcij povzročile nezaustavljivo razpadanje kluba – pa ne samo kamniškega. Posledice tega so se vlekle še poldrugo desetletje.
Do leta 1966 so se pogoji na stadionu v Mekinjah poslabšali v taki meri, da je Tekmovalna komisija NZS postavila nastopanje članske ekipe NK Kamnik pod vprašaj, so se člani kluba prizadevno lotili rešitve tega problema. Izhod so našli v zbiranju denarnih sredstev iz razpoložljivih klubskih virov, v pomoči Skupščine Občine Kamnik ter v aktiviranju mladinskih delovnih brigad. V letih od 1967 do 1970 so dokončali drenažo terena, izravnavo in ureditev travnate površine, oblikovanje zemeljskih nasipov za tribune in ograjo okoli stadiona. Posebno pridobitev je pomenila stavba, v kateri so igralci po natanko 50 letih delovanja kluba končno dobili ustrezne garderobe, kopalnico, pisarno in pomožne prostore. Športni objekt so imenovali Stadion Prijateljstva.
Stadion, dobro pripravljeno igrišče in takrat še delujoči hotel Malograjski dvor, so nudili udobje številnim prvoligašem ter drugoligašem zvezne nogometne lige. V Kamniku so bili na letnih pripravah nogometaši Hajduka, Olimpije, Rijeke, Osijeka in Zagreba. Spomladi 1973 si je stadion in Kamnik z okolico ogledala tudi delegacija Crvene zvezde – evropskega in svetovnega prvaka 1991 – ki so načrtovali priprave, vendar so se zaradi omejenih prenočitvenih zmogljivosti odločili za Slovenske Konjice.
Zabeleženo je bilo, da se je na tekmi med Kamnikom in Olimpijo 10. avgusta 1971 v Mekinjah zbralo 2000 gledalcev. Velja tudi omeniti, da so se v mestu in okolici pojavljale ekipe ulic, vasi in trgov – ki so odigravale medsebojne tekme. Najboljša ekipa je bila SANTOS iz Medvedove ulice.